Skip to main content

Pravijo, da sta nosečnost in obdobje po porodu nekaj čudovitega, čarobnega. To obdobje naj bi bil pravi blagoslov in obenem najsrečnejši čas našega življenja. Pa je res vedno tako?

Na podlagi družbenih prepričanj in sporočil o nosečnosti in materinstvu oblikujemo svoja lastna pričakovanja in prepričanja. Ustvarimo si idealno podobo sebe kot mame – kako bomo nežno in ljubeče skrbele za svoje nebogljene otroke. Kako bomo po letih sanjarjenja končno živele svoje sanje. Kako bomo izpolnjene in ves čas srečne…

Potem pa pridejo tiste misli. Tiste strašljive misli o vseh »Kaj, pa če…« scenarijih. Tiste črne misli, ob katerih se naša idealna podoba sebe kot mame sesuje v prah. Pa nas te misli res definirajo? So res misli tiste, ki povedo kdo in kakšni smo?

Misli, ki švigajo
Vsakodnevno skozi naš um švigne okoli 70.000 misli. In večina teh je negativnih. Gre za hitre in kratke avtomatske misli, ki se jih velikokrat niti ne zavedamo. Pridejo torej same po sebi – če hočemo ali nočemo. In četudi nimamo vpliva na to, kdaj in katere misli bodo prišle, jih pogosto dojemamo kot dejstva. Kot sveto resnico. Zato se o njih ne sprašujemo, jih ne preverjamo, ampak se vedemo skladno z njimi. Od tega, katera misel bo švignila skozi naš um, pa je odvisno, kakšen bo naš čustveni, telesni odziv in kaj bomo naredili. Od naše interpretacije posamezne situacije je torej odvisno, kako se bomo odzvali.

Naše avtomatske misli so si po vsebini lahko zelo različne – vse od genialnih prebliskov, prijetnih in nevtralnih misli pa do obremenjujočih skrbi. Različne pa so si tudi po intenziteti – včasih so misli tako hipne in nežne, da se jih komajda zavedamo, spet drugič se ujamemo v misli, ki se nam tako močno vsiljujejo, da nas povsem posrkajo vase.

So misli dejstva ali hipoteze?
Svojim mislim pogosto verjamemo brezpogojno, zato se o njih ne sprašujemo in jih ne preverjamo, temveč se le prepustimo njihovemu toku. A izkaže se, da je veliko naših misli izkrivljenih – preveč posplošenih, preveč katastrofičnih ali pa so misli preveč toge, rigidne. Zato je na misli bolj smiselno gledati kot na hipoteze, se o njih spraševati, jih preverjati ter jih preoblikovati na način, da postanejo čim bolj realne.

Kadar nam misli ne koristijo ali pa v zvezi z njimi ne moremo oz. nočemo storiti ničesar, je misli bolj smiselno preusmerjati, spuščati dalje ali pa jih prelagati na omejen čas za skrbi.

Misli, ki se vsiljujejo
Ali vas je v obdobju nosečnosti oz. v poporodnem obdobju kdaj spreletela katera od naslednjih misli, podob?

  • Kaj če se močno udarim v trebuh?
  • Kaj če bom na otroka prenesla kakšno hudo genetsko bolezen?Kaj če izrežem otroka ven iz trebuha?
  • Kaj če bo moj otrok “prizadet”?
  • Kaj če se zaletim z avtom in se dete poškoduje?
  • Kaj če ponesreči poškodujem svojega dojenčka?
  • Kaj če dojenčka med kopanjem utopim v banji? Kaj če mu dam glavo pod vodo?
  • Kaj če spustim voziček z dojenčkom v dolino? Kaj če spustim voziček in dojenčka zbije avto?
  • Kaj če dojenčkov jok zadušim z blazino?
  • Če se mi ritka mojega dojenčka zdi prikupna – sem zato pedofil?
  • Kaj če bo partner (ali druga oseba, ki varuje dojenčka) zlorabil mojega dojenčka medtem, ko me ne bo?
  • Če se spolno vzburim med dojenjem – ali to pomeni, da zlorabljam svojega dojenčka?

Zgornje misli uvrščamo v posebno kategorijo avtomatskih misli. Rečemo jim vsiljive misli. Gre za naključne, nehotne misli, ki so povsem običajne. Ker pa so po vsebini nenavadne, so lahko za ljubečo in skrbno nosečnico oz. mamico zelo zastrašujoče. Večina (bodočih) mamic se zato slej kot prej začne spraševati: “Zakaj imam take misli?”, “Kaj je narobe z mano?”, “Kaj to pove o meni kot (bodoči) mami, kot osebi nasploh?”.

Je kaj narobe z mano? Sem zmešana? Sem nevarna?
Četudi se večina nosečnic in mamic (90%) srečuje s takimi mislimi, imamo lahko občutek, da smo v tem povsem same. Da smo “zmešane”, “nenormalne”, da se to dogaja samo nam.
Zaradi občutkov krivde in sramu o tem ne spregovorimo z nikomer. Ker vsiljive misli podobno doživljajo tudi drugi, posledično o čem takem še nikoli nismo slišale, zato ne moremo vedeti, da se s takimi mislimi soočajo tudi drugi ljudje in da je to povsem normalno.

Mame tako vsiljivih misli pogosto ne omenjajo niti svojemu zdravniku, psihiatru ali psihoterapevtu, saj jih je sram ali pa se bojijo, da jih bodo drugi označili za »nore« in jim odvzeli skrbništvo nad otroki.

Bom to, kar mislim, tudi storila?
Ob vsiljivih mislih, vezanih na nasilje, se nemalokrat pojavi strah pred tem, da bi misli dejansko tudi udejanjili. A običajno so te misli ego-distone, torej v popolnem nasprotju s tem, kar si želimo in za čemer stojimo. So povsem v nasprotju z našimi moralno-etičnimi nazorskimi prepričanji, zato ni bojazni, da bi jih udejanjili. Zelo malo je torej verjetno, da bi storili to, kar razmišljamo, saj je vsebina misli preveč v nasprotju z našim moralnim, vrednotnim sistemom.

Pomen misli
V osnovi so si vse naše misli enake. Pri vseh gre za proženje določenih nevronskih povezav in mrež. Tako so si misli, kot so: »Zunaj je lep dan.«, »Miza je rjava.« ali »Nisem dovolj dobra mama.« v osnovi enake. Ključna razlika je v tem, kakšen pomen mislim pripišemo. Šele naša interpretacija torej vpliva na to, kakšen bo naš čustveni, telesni in vedenjski odziv.

Zato je pri vsiljivih mislih ključno, kakšen pomen jim pripišemo. Če misel »neprimerne« vsebine le opazimo, se sami sebi nasmehnemo rekoč: »Kako sem lahko pomislila na kaj tekega?!«, nato pa misel spustimo dalje, bo tudi naš odziv na vsiljivo misel miren. Če pa smo ob vsiljivi misli prepričani, da je ta znak naše nenormalnosti in zlobe, je razumljivo, da je tudi naš čustveni in telesni odziv intenzivnejši, vedenje pa manj konstruktivno.

Boj z mlini na veter
Vsiljive misli so izjemno neprijetne, zato se v želji po tem, da bi se jih znebili, pogosto poskušamo intenzivno boriti z njimi. Tu pa se ujamemo v zanko. Bolj kot se namreč ukvarjamo z mislimi in jim posvečamo svojo pozornost, bolj te postanejo vztrajne in intenzivne. Kot bi bila naša pozornost gorivo, ki poganja misli.

Zakaj pa je vsiljivih misli več v času nosečnosti in po porodu?
Starši dojenčka (sploh prvorojenca) pogosto čutijo veliko odgovornost za otrokovo počutje in jim je zelo pomembno, da varujejo nemočno in ranljivo dete. Tako sta starša bolj občutljiva na potencialne grožnje, zato tudi svoje nasilne vsiljive misli, vezane na dojenčka, interpretirata kot pomembne in nevarne.

Če pogledamo evolucijski vidik, so naši predniki, starši, ki so bili bolj občutljivi in pozorni na potencialne nevarnosti, dojenčke uspešneje ubranili pred nevarnostjo. Tako je bil povišani nivo starševske pazljivosti celo prilagoditvena lastnost, ki je potomcem omogočila preživetje.

Danes so razmere za življenje precej drugačne, izogibalno-varovalna vedenja pa pogosto nekonstruktivna, celo škodljiva. Zato ni več potrebe po omenjenih strategijah, še posebno če nevarnost ni realna – kot je v primeru vsiljivih misli.

Kako si lahko pomagam sama?
Ko prepoznamo neprijetno vsiljivo misel, ki v nas vzbuja krivdo in sram, se nima smisla boriti z njo. Ker je vsebina vsiljivih misli tako zelo v nasprotju z našimi vrednotami, se prav tako nima smisla ukvarjati s pomenom teh misli. Bolje je, da misel nežno spustimo dalje, da gre svojo pot. Pri tem si lahko rečemo:

“To je samo vsiljiva misel. To ni nekaj, kar verjamem in tega ne želim zares storiti. Misel ne pove ničesar o meni in nič ni narobe z mano. Misel sem opazila, zdaj pa naj gre naprej svojo pot. Tako kot je prišla, tako naj tudi gre.”

Misli se bodo verjetno še vračale nazaj, a če misli ne zgrabimo in jih ne razvijamo dalje v katastrofične scenarije, jih bomo z vajo spluščali vse hitreje in sčasoma se bodo tudi misli pojavljale vse redkeje.

Kadar pa misli pomembno in negativno vplivajo na naše vsakodnevno funkcioniranje ali kadar nas vsiljive misli silijo v dejanja, pa je smiselno poiskati strokovno pomoč psihologa oz. psihiatra.

Mirjam Rojec, mag. psihologije
POMIRJAM.SE – Individualno psihološko svetovanje po principih vedenjsko-kognitivne psihoterapije
IG: @pomirjam.se
Spletna stran: www.pomirjam.se

Leave a Reply